| DEKLICA IN ČOKOLADICA Ko mama in hčerka v trgovino sta odšli, obe v prijetnem pričakovanju sta bili. Kaj v voziček bosta naložili, da lačna usta doma bosta nahranili. Toda mama kmalu otožna je postala, ko hčerka v voziček je čokolado dala. Če midve to bova kupili, potem mleka in kruha ne bova dobili. Deklica je žalostna bila, ko čokoladica nazaj na polico je odšla. Solza se je deklici posušila, ko jo je prijazna gospa opazila in ji čokoladico kupila. Kako lepši bi bil svet, če bi ljudje videli še druge stvari, pa ne le lastnih skrbi. Drug drugemu bi pomagali in tako revščino iz sveta vsaj malo pregnali. Alja Paar Jelen, 5. a | OTROCI Otrok v tem času se sploh ne zaveda, kaj pomeni lakota ali beda. Nekoč so otroci zelo skromno živeli, čeprav so po marsičem hrepeneli. Hrepeneli so po kruhu, ljubezni in toplini, ne kot nekateri današnji pobalini, ki vse, kar želijo imajo, pa tega ceniti ne znajo. Želim si, da otrokom danes lakota in žalost ne bi bili prepreka, in da vsak od nas odrasel bi v dobrega človeka. Zara KNEZ, 5. A | ČE BIL BI KRALJ TEGA PLANETA Vidim, kaj se po svetu dogaja – brez hrane, na mrzlem, brez čaja… otrokom, odraslim, živalim, žal dolga je pot do raja. Če srečal bi kje prijaznega zmaja, prosil bi ga, naj poleti do kraja, kjer pomanjkanje traja in traja. Nabasal bi mu igrač in dobrot za otroke, potolažil bi jih, jih prijel za roke. Rad bi videl te očke vesele, želim si, da bi od veselja zapele. Če bil bi kralj tega planeta, ne dovolil bi, da se komu še kdaj pomanjkanje obeta, poskrbel bi za vse ljudi in živali, da njihovi srčki bi vedno na toplem spali. Revščina bila bi le sanje, nikoli več ne bi želel pogledati vanje. Ožbi Slatinšek, 5. a |
| KRUHEK Sta babica in dedek mi rekla tako, da včasih brez kruha bilo je težko, zgodaj so vstali na polja odšli, da žito bi raslo vse dolge noči. Ta trud se na koncu je splačal zelo, saj žito rumeno je raslo lepo. Po žetvi se mlin je lepo zavrtel, da žito je v drobno moko zamlel. V peči je po kruhu zadišalo, nam pa v srcu je toplo postalo. Lana Valtl, 5. b | ŽIVLJENJE NA ZEMLJI Življenje in Zemlja, lepa to stvar, vsem je pomembna, vendar ni vsem mar. Nekateri v razkošju živijo, drugi pa komaj kruha dobijo. Hrane in pijače za vse dovolj ni, vendar še zdaj jo ljudje mečejo v smeti. Hrane nekateri jedo že preveč, drugi jedo ostanke, ki so drugim odveč. Zato pazimo mi, hrano spoštujmo, saj mogoče v prihodnosti, potrebovali bi jo nujno. Benjamin Jošt, 7. a | DOVOLJ HRANE ZA VSE LJUDI Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Spomni na tiste se ljudi, ki lakota življenje jim greni. Bodi srečen, ko imaš kosilo, za vsak kos pod prisilo. Če več trebušček ne zdrži, se hrana za zvečer pusti. Malo vitaminov pa še kak beljak, postal boš velik kot vojak. Včasih se nam zdi, da vse nam kar preveč diši, vse po malem, da bo hrane dovolj za vse ljudi. Hana Mlakar, 7. a |
| KRUHEK ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA. TO NI OGABNA STVAR, AMPAKE HRANA ZA VSAKOGAR. DA ZDRAVI IN SITI BI BILI VSI, BODIMO PRIJATELJI. POMAGAJMO SI, KO SMO V STISKI. S HRANO SE NE IGRAJ, SAJ LAHKO NASTANE DIRENDAJ. NAJ SLIŠI ME CEL SVET, IN URESNIČI MOJ NASVET! JERNEJ ISAK, 8. A | NESREČEN ŠOLSKI DAN Bil je čisto normalen dan, ko smo šli v šolo. Takrat sem bila še v 5. razredu, sedli smo vsak za svojo mizo in učiteljica je vstopila v razred. Vse je bilo normalno, dokler…… Ni bila malica. Dežurni učenci so šli po malico. Takrat so bili za malico rogljički. Moj sošolec je zagrabil rogljiček, ki je ostal v posodi, da bi ga še pojedel kdo, ki bo še lačen, in ga vrgel čez cel razred drugemu sošolcu. Ta ga je položil na mizo in se usedel nanj. To sta počela vse, dokler ni prišla učiteljica, saj je mi s prijateljicami nismo našle na hodniku, in ji nismo mogle povedati, kaj se dogaja. Po pogovoru z učiteljico sta dobila vsak svojo kazen, ki sta jo opravljala ves teden. Res mi je bilo hudo pri srcu, ko se ju videla, kaj počneta. Takrat sem se spomnila na ljudi, ki nimajo hrane in gredo vsak dan spat lačni. Erika Volker, 7.a |
| PISMO Hej! Odločila sem se ti pisati, ker ti hočem povedati, koliko ljudi na svetu nima hrane, koliko hrane zavržemo, kako onesnažujemo naravo z odpadno hrano … Včeraj, ko smo šli na izlet, sem videla, kako sta dva pohodnika jedla sendviča. Polovico sta ga nato z aluminijasto folijo odvrgla v gozd. Lahko bi samo zavila sendviča nazaj ali pa bi si naredila manjšega, sem si mislila. Tako sta zavrgla hrano in onesnažila okolje. Še doma sem premišljevala, koliko hrane pravzaprav zavržemo, ne da bi se sploh zavedali. Spomnim se na šolsko malico in kosilo. Učenci hodijo po drugo porcijo, nato pa ne morejo pojesti in morajo veliko hrane zavreči. Na svetu je toliko lačnih otrok. Zaskrbljujoče. Malo sem šla brskat po internetu in našla pretresljive podatke. Ugotovila sem, da na leto po celem svetu odvržemo približno 1,3 milijarde hrane. Kar je ogromno. Seveda pa ni to samo hrana, ki jo zavržemo mi uporabniki. Velike količine hrane odvržejo tudi v trgovinah ter v hotelih in restavracijah, pa proizvajalci, ki jo izgubijo na poti ali v skladišču. Količina te odpadne ali zavržene hrane stane okoli 2,2 bilijona evrov na leto, to je štirikrat več, kot je potrebno za prehrano 815 milijonov ljudi na svetu, ki so še vedno lačni. Grozno. Ne zavržemo pa samo hrane, a tudi naravne vire, ki so potrebni za njeno proizvodnjo. Zavržemo tudi vodo, ki je v hrani oziroma je potrebna za uspevanje solate, ki jo damo npr. v hamburger. Za en hamburger zavržemo toliko vode, da bi se lahko z njo tuširali 90 minut. Na svetu pa vsako leto porabimo 250.000 kubičnih metrov vode za proizvodnjo hrane, ki je na koncu zavržena. Pretresljivo. Toliko lačnih ljudi je na svetu. Toliko jih zaradi lakote ali pomanjkanja vode umre. S hrano moramo začeti ravnati drugače. Vsi. Tudi ti. Podatki so grozni. Mene so pretresli. Tudi tebe? Deli jih naprej, naj pretrese čim več ljudi. Če kruhek pade ti na tla, poberi in poljubi ga. Lep dan želim! Tvoja prijateljica Tiara Tiara Fortek, 7. b |
ČE KRUHEK PADE TI NA TLA, POBERI IN POLJUBI GA Že nekaj časa se sprašujem, koliko hrane zavržemo, koliko vode porabimo, kako to vpliva na druge, ali je v drugih državah in celinah drugače,…. Po celem svetu ljudje zavržemo ogromno hrane in s tem tudi grozno veliko pitne vode ter denarja. Najbolj pa me žalosti, da so kljub temu nekateri ljudje so še vedno lačni, brez pitne vode, brez toplega doma, brez čistih oblačil, otroci ne morejo hoditi v šole, so brez staršev ali pa morajo delati že od malih nog. Da ne govorim o igračah in drugih priboljških, o katerih lahko samo sanjajo – nam pa se včasih zdijo te stvari samoumevne. Verjetno se vsi sprašujemo, kako se lahko naberejo takšne količine odpadne hrane? Zdi se neverjetno. Tako visoke številke, toliko ton, da si ne znam niti predstavljati. Malo sem pobrskala po spletu in ugotovila, da prebivalec v bogatih, razvitih državah na leto zavrže 95-115 kg hrane, med tem, ko v revnih, nerazvitih državah 8-11 kg odvečne hrane na prebivalca. V Sloveniji na leto zavržemo približno 68 kg hrane na prebivalca. Rekla bi, da veliko preveč. In takoj se vprašam, zakaj? Presenetil me je tudi podatek, da za vzrejo enega samega jabolka porabijo kar 125l pitne vode. Koliko kozarcev bi lahko napolnili v tistih državah, kjer vode primanjkuje? Veliko! V družini se zelo trudimo, da zavržemo čim manj hrane. Zgodi pa se, da roma v smeti kakšen jogurt, ki se hitreje pokvari. Trudimo se, da prvo porabimo tiste artikle, ki se hitro pokvarijo ali tiste, katerih rok uporabe se približuje izteku. Star kruh porabimo za narastek ali drobtine, jabolka za kompot ali pito, banane za »zmešančke«… V družini veliko vode porabimo za tuširanje in umivanje – tukaj lahko sama veliko privarčujem. Vsakič, ko se moje tuširanje malo zavleče, me mama opozori. Tukaj znam res malo pretiravati. Otroci ne moremo narediti veliko, kadar gre za velike tovarne in predelovalnice hrane. Lahko pa smo GLASNI in vztrajno opozarjamo na to! Nekega dne bomo sami odrasli, v naših rokah bodo velike odločitve. Do takrat pa se moramo učiti, kako zmanjšati količino zavržene hrane in hkrati odpraviti lakoto in revščino v svetu. Prvo pa se moramo tega problema ZAVEDATI! Živa Rizvič, 6. c |
Mentorice literarnih del: Martina Popič, Mateja Čebulj, Jožica Štavdekar, Aleksandra Slatinšek Mlakar